Interpret:

Arkona

Album:

Yav

V pust'ich neobjatnych veršynach,
Gde spjat usopšie duši,
Mglu ozaril žizni predteče
V obraze sveta istoka.


Tropoju črez beskonečnost',
Minuja spjaščie zvezdy,
Svet ozaril pervozdannuju t'mu,
V ognennom oblike boga.


Plod sozdatelja žizni – 
Gibel' vo imja roždenija.
Čado ego v mlečnych ob'jatijach
Zvezd čertoga.


Na istoke let
Začaty vo t'me,
Mež ložem planet,
V minuty zatmen'ja,
Vo čreve dvumir'ja,
My - žizni i smerti tvorenie.


Okom r'janym,
Grjanuv, svet zatmiv,
Terem opalyv
Glasom groma,
V more-okean
Zemlju-Mat' javiv,
Dlan'ju boga,
Okrutivši stan –
Da dvulikij chram,
Zrivšij s neba,
Davšij svet i t'mu
Ognennym vetram.


V večnoj pustote
Mgloju rožden byl mir,
Sozdannyj v ogne,
Na černom polotne.


Sotkannyj iz koži
Bogova lica,
Nit'ju Vlasa il'
Ploti mertveča?


Sotvorennyj solncem m i pučinoj vod.
Iz čreva tvoego javiljsa Rod.


Čto dal zemle
Zaroždenie.


Zaroždenie sej žizni.


Nem tot, kto veršit sud'bu mirozdanija
Dlja detej, roždennych v vode, podo l'dom, il'
Iz čreva dvunogogo zverja - est' my!
Snizošlo izvne
Zaroždenie,
Dlan'ju bogov, v mire sveta i t'my.


Tvoja ladon', kak kolybel' dlja čada,
Kačaja žizni brennoj dolgij chorovod –
Konec - cozdan'e novogo načalaКонец –
Kružit veka, ne preryvaja rod.


Na zakate let
Sozdan čelovek,
Stroja etot mir
Iz živych mogil.
Skvoz' čredu epoch,
Istrebiv sebja,
Mir vnov' uslyšit vzdoch
Zaroždenija.